Pisan svet

Dopust je za nami. V bistvu je za nami poletje. Še cca 15 dni, pa konec. Sicer ne vem, zakaj vsi mislimo, da se s septembrom začne jesen? No, mogoče ne vsi. Kakor koli, zakaj moji začetki (bloga), nikoli niso normalni?!

Hmmm….
…doma imamo 2 podgani. Joj, sliši se čudno! Naj rečem tako, doma imamo 2 nova hišna ljubljenčka. In to sta dva podgančka. Suz in Uki. V bistvu se še spoznavamo, komaj danes sem ju pripeljala. Po tem, ko sem dopoldne skoraj 2 h sestavljala njun novi dom. V bistvu je mali grad. Ima 3 nadstropja! Zakaj nas (Koren-Suša family) nekdo ne posvoji in nam da tro-sobno stanovanje?! HA. V glavnem imamo 2 podganci, ki mi delata družbo. Kako in zakaj smo prišli do njiju je druga zgodba. Seveda, zaradi mene. Sploh pa je zgodba zase, kako sta prišle iz enonadstropne do tronadstropne hiše / kletke. A o tem mogoče drugič.

Danes je moj osnovni namen, da napišem nekaj o potepu po Idriji. Od tam sta namreč podganci sta in ko sem ju šla iskati, sem k sreči s seboj vzela tudi svoj fotoaparat in evo. Nastalo je nekaj čudovitih fotk. Zapuščen rudnik, z zanimivimi detajli. Most čez Idrijco (upam, vsaj da je Idrijca). Grad. Razgled. Modrina neba. Čipke. Navdušila me je… In ko sem v centru mesta, na koncu spila še kavo, je bil dan popoln. Kako malo v bistvu potrebujemo za srečo, zadovoljstvo?!

Malo sem jezna nase, da v vsem vrvežu poletja, še nisem utegnila naštudirati fotoshopa, lightrooma. Še vedno ni nobene fotke na blogu, kar je za foto blog sramota. Še sreča za FB…tam bodo fotke, za enkrat. Pa še te neoznačene, kar me žalosti. Zakaj hudiča, se ne naučim?! Ah, čas…Ampak bom, obljubim. Ker mi je v interesu. Za moje nadaljne cilje…
Ko smo že pri ciljih. Ta teden bo pester. Fotkati grem svojo sestrično, ki je lepa nosečka. Zgodil se bo drugi fotopotep. Imamo osnovni tečaj. Napisati moram ponudbo za tečaje na osnovnih šolah. Naročiti majice… Prebrati, kakšno foto revijo, kar tako, za dušo. Ja, včasih si moraš v urnik vnesti tudi to.

Kot spanje…čas je da tole končam. Pa naj bo tudi konec tak, brez konca. Kot je bil začetek, brez začetka.
PIP

Milan je rekel naj napišem cca 1000 besed. Hja…in zdej bo rekel, da to ni mislil, kot začetek…ampak jaz danes nekako ne najdem začetka, zato pišem nekaj, kar je podobno začetku…No, v bistvu sem ga že napisala, tako kot ponavadi, v moj zvezek za pisanje in potem prepišem…ampak zakaj sedaj tega začetka ni, vam povem drugič.  In to, zakaj sem ga pisala na straniščni ( da ne bo pomote, zaprti) školjki, tudi.

V glavnem, fotopotep. Zamisel je Milanova, z namenom, da se na Fotoučilnici nekaj dogaja. Itak, saj mi smo zakon. In ob tem naj hitro povem, da brez vas, nas ne bi bilo. V glavnem, koncept je preprost, povabiti vse bivše tečajnike in vse, ki jih fotografija zanima. Zakaj? Zato, da se obnovi znanje, da se vpraša, kar se je pozabilo in za druženje, seveda! Prijave so, glede na čas (dopusti pa to) bile presenetljivo številčne. Omejitev je bila na 15 ljudi, da bi 2 fotografa – profi fotografa, to zmogla. Na žalost jaz še nisem profi fotograf (smrk).

Ampak imam nov objektiv! In nahrbtnik. No, ampak to sedaj ne paše zraven. Sam omeniti sem želela J.

V glavnem, prijavilo se je cca 18 ljudi (ipak je težko reči ne). Dobili smo se v soboto 2.7.2011, na železniški postaji v Ljubljani. Starejši in mlajši. Luštna mešanica, vsi veseljaki po srcu (no, vsaj tak vtis sem dobila, pozitiven, da ne bo kdo hud) in navdušeni fotografi . In smo šli… Najprej pofotkali vagon in tračnice in luže (ja, tam so bile) in še kaj bi se našlo. Šli na Metelkovo. Joj, tu bi lahko bila 2 uri ali več, toliko barv, motivov…meni je všeč. Vadili fotaknje porteta, mene. Ste opazili novo sliko na FB J? Lepa, ne? Kaj naredi odsevnik?! Še moja barva las je konec koncev, čudovita. Ja, barva las… Blondinka, ki več to nisem…eh, dolga zgodba. Pot nas je vodila do stare Ljubljane, točno kje ne vem, ipak nisem Ljubljančanka. V glavnem, mimo hotela Park, kjer smo lahko v gibanju pofotkali še poskočne Finke. Res, navijačice. Luštne. In prišli do Zmajskega mosta. Tam zablokirali celoten pločnik. No, ni bilo hude ure, ljudje so razumevajoče se umikali ali počakali…v glavnem, so me pozitivno presenetili.

In kava. Pri tržnici. Imena lokala ne vam. Pač ne bo reklame. Kava je bila pa dobra. Hitro smo jo spili, vsem se je mudilo za motivi na tržnici. Nabito polna tržnica, polna barv, ljudi, sadje, zelanjeve, dišeča. Super, za super fotke. Nisem se mogla upreti in kupila sončnico, mojo rožo. In hvala Milanu, ki je do konca potepa, tako lepo skrbel zanjo. In bila je super motiv za nekaj nadaljnih fotografij.

In smo šli naprej do enga mosta (se opravičujem, nimam pojma katerega, no tistega, malo naprej od Mačka), tu nas je zmotil nek ”leteči” človek. Ja, Ana Desetnica.  In potem po ulici (ne vem kateri) do Kongresnega trga. Saj nima smisla, da pišem, kaj vse nadobuden fotograf, na poti, do tja vidi. 1000 in 1 stvar vredno klika. In potem mimo Prešernovega trga nazaj proti železniški.

In pol dneva je bilo 1,2,3 mimo.

Imeli smo se super. Spoznali smo nove ljudi, se nasmejali. Uživali skupaj in vsak zase s svojim fotoaparatom.  Naredili ogromno fotk, ki bi bile vredne razstave…

Razstava… ta je že stvar drugega bloga… in načrtov, ki jih imamo na Fotoučilnici.

Se opravičujem, če nisem pisala več o samem fotkanju, kaj je koga zanimalo, kaj vse smo fotkali…bom pokazala slike, obljubim, ko jih bom znala dati na blog, do takrat jih glejte na FB. Moji strani, strani Fotoučilnice (Milan, naloži kako fotko J ), strani naših tečajnikov…firbcajte…sprašujte…in vse boste videli in zvedeli.

Sem pa na splošno mnenja, da smo odlično ponovili svoje znanje, se naučili kaj novega in se seveda še enkrat povem, imenitno zabavali. Tako… zdaj pa res končujem…

Pa sploh vam nisem še nič povedala o mojem novem objektivu in nahrbtniku…no pa saj ni važno, važno da veste da ga imam. Nahrbtnik, v katerem svojo ”ljubezen”, lahko sedaj, brez problemov, nesem komorkoli.

Fotopotep je v glavnem uspel. In ponovil se bo. Smo obljubili. In obljube držimo!

Maša

Da bi vam opisala svojo ”foto” zgodbo, moram začeti nekje pri sebi.

Že od nekdaj me privlači svet fotografije. Okoli vratu si nadeneš fotoaparat in postaneš drug človek. Na svet gledaš z drugimi očmi. Vsaj mene osebno prevzame nek adrenalin…Prav zanima me, kako mora biti, ko zadevo resnično obvladaš… Ja, ja, ko bom velika, bom fotograf (hi, hi…). Hec je v tem, da sem že velika in celo mati, skoraj 3 letni punčki. No ja, čas se je zame ustavil nekje malo pred 30-im rojstnim dnem in tako predvidevam, da ostane, vsaj še nadaljnjih 30.

V glavnem, da preidem k bistvu…fotografija…

Drug svet…svet sanj, ki počasi postaja bolj in bolj realen.

Od nekdaj sem govorila, kako bi jaz fotografirala…bila tista, ki zna ujeti trenutek, tista, ki ga pričara…

Potem je nekega dne, nedolgo nazaj, moj dragi domov prinesel paket, češ, to je zate…Točno se spomnim, da sem se spravljala ven, na pozno službeno večerjo…nisem imela časa niti dobro pogledati…ampak bila sem vznemirjena…bil je fotoaparat! V bistvu sem v odhajanju komaj čakala, da jo bo konec, večerje mislim. Pa to, po pravici, ni moja navada. Stepen človek sem in prepričana, da doma l’di ‘mrjejo.

Šele drugo jutro, bila je sobota, sem s strahospoštovanjem, v roke vzela fotoaparat in se v tistem trenutku odločila, da moram na tečaj, ker brez tega ne bo šlo. Saj sem brala navodila, a enostavno nisem človek, ki bi se učil iz literature (čeprav bi priznam, malo tega je prišlo prav). In tako sem čakala na tečaj…To sicer ni prav, vem. Morala bi spoznavati svoj fotoaparat… Ampak dobro, recimo, da je bilo prav, čeprav vsem toplo priporočam, da pred tečajem, svoj fotoaparat vsaj malo poznajo. Jaz ga, priznam, še vedno poznam premalo. A volja je velika, sanje še večje, želja…Ko bom velika…

Nazaj k bistvu. Kako najti tečaj?

Stric Google je svatoval, jaz sem se pozanimala, FB je super stvar in evo mene na Fotoučilnici.

Milana raje ne sprašujte, kakšne začetne maile sem mu pošiljala, verjetno je predvideval, da pride na tečaj ena zelo zatežena bab’ca. Pa saj nisem tako grozna, no. Le če nekaj vprašam, želim odgovor – včeraj. In kot stranka znam biti, no, malo nadležna. V živo to omilim z nasmehom. P.S. Po navadi zaleže.

Na teoretični del sem zamudila…Pa prisežem, to ni moja navada. Po navadi sem nadležno tečna, če kdo zamuja. Mislim res, zakaj ne more iti od doma 5 minut prej, si mislim…. Ampak no, jaz dejansko nisem mogla, svoje skoraj 3 letnice, pustiti same. Torej kriv je moj dragi. A konec koncev je on kupil fotoaparat…torej se mu oprosti. Včasih se vprašam, če se sploh zaveda, kaj je storil, ko ga je prinesel… Hmmm…..

V glavnem prišla sem in obsedela. Poslušala in si sama pri sebi mislila…hudiča, moram biti res blond? No, počutila sem se…no, še vedno se…Tako kot moja hči, ne maram, da česa ne znam… In ja priznam, bila sem zmedena. Pa ne zato, ker je težko ali nerazumljivo. Ne, zato ker je bilo novo…In dejansko določene stvari ti morajo biti jasne…Seveda je potreben čas, da se usedejo… Primeri na fotografijah so bili zelo dobrodošli, sploh zame, sem zelo vizualen človek in verjemite, včasih to sploh ni tako prijetno. Teorija je pripravljena skrbno. Korak, za korakom, te pripelje do bistva. Ni nadležne (no vsaj jaz  mislim tako) zgodovine. Izveš glavne stvari, da tvoj fotoaparat ni skoraj nikoli več nastavljen na AUTO. Res, prav na živce mi gredo ljudje, ki imajo hude fotoaparate in se delajo, da znajo hudo dobro fotografirati…potem pošpegaš na njihovo nastavitev…AUTO! (če bi tu lahko dodala zvok, bi bil definitivno tisti, za wrong answer…saj vsi veste, katerega mislim).

In drug dan je sledil praktični del. Milan je s seboj pripeljal pomoč, Roberta, kar je bilo zelo dobrodošlo, saj je vsak od 6-ih tečajnikov, vedno želel enega od njiju, zase. Fotkali smo, se zabavali, delali napake in se učili. Cel Tivoli je bil naš. Mislim, da lahko v imenu vseh rečem, da smo uživali. Sicer pa kako bi lahko bilo drugače?! Vsi z istim interesom…in če govorim zase…delam nekaj zase in pri tem neizmerno uživam…

Morala sem žareti, da sta to opazila Milan in Robert… Mogoče je moja želja po njunem znanju tako velika, da od takrat žareti, niti nisem nehala.

Nekako čutim, da sem to jaz…Fotografiranje so moje sanje…in nekako jih uresničujem…Učim se…

Daleč sem še od tega, da bi vedela, kako nastaviti fotoaparat, da bo fotka popolna…ampak sedaj vem, kaj ji manjka, popravim in po navadi uspe. Velikokrat sem še razočarana…ali zato, ker je fotka nikakva, čeprav sem bila prepričana, da ne bo…Ali pa zato, ker imam premalo časa za vse to… A več, kot sem že egoistična, ne smem biti…

Korak za korakom in prepričanje, da sem, kljub vsemu, na pravi poti, je za enkrat dovolj…

In še to, da sem napisala svojo zgodbo, ki želim, da se je tu, v bistvu šele začela… na tečaju Fotoučilnice.

Rada bi jo nadaljevala…zase… V kolikor je bo še kdor koli želel brati…me najde tu…na Fotoučilnici. Tu, kjer sem se našla tudi sama

Maša